Ob razmišljanjih, kako svet otroštva oblikuje našo odraslost, kako igrače, risbe in pravljice vplivajo na percepcijo in celo definirajo naše kasnejše odnose, nemalokrat spregledamo, da ponudbo otroških igrač načrtuje natančna ekonomija, ki temelji na velikih tržnih dobičkih. Starši se lahko še tako zaklinjajo, da ne bodo svojim otrokom nikoli kupili plastičnih barbik, češ da je v njih vpisanih preveč ideoloških pasti in stereotipov – sploh o lepoti in brezskrbnem užitku, da o potrošništvu, ki ga stimulira vsak njen stranski izdelek, sploh ne govorimo –, a jim pri teh zaobljubah večinoma spodleti.
