Navadno bi v začetku maja v Piranu že videli kopico razgaljenih teles, ki bi se predajala spomladanskemu soncu. Žal nas je letošnje mladoletje pustilo malce na cedilu, saj ta mokri dež noče in noče prenehati. In prav dežne kaplje ter sprehod po piranskih ulicah, ko še ni majske vročice in tujejezičnega žlobudranja, so me spomnili na to, kakšen je bil Piran, ko je imel dušo.