To je bil čas skrajnosti. Politični prostor se je v Evropi pred drugo svetovno vojno radikaliziral, tudi na Slovenskem. Ne levi strani so se krepili komunisti s svojo vizijo radikalne preobrazbe družbe po sovjetskem zgledu, na desni so radikalci v katoliškem taboru politično sanjarili o katoliški teokraciji (ki pa jo v kraljevi Jugoslaviji s pravoslavno dinastijo na čelu seveda niso mogli uresničiti), zgled gospodarske ureditve pa jim je bila fašistična stanovska država. Slutiti je bilo, da se to ne bo dobro končalo. V spopadu radikalizmov je bila med drugo svetovno vojno desnica na Slovenskem poražena, in sicer v veliki meri, zato ker v mednarodnem prostoru za razliko od komunistov, ki so imeli oporo v Moskvi in mednarodnem komunističnem gibanju, niso imela nobenega resničnega zaveznika.
