Čez desetletja nas bo zgodovina vprašala, kaj smo počeli v času, ko se je na sedanjih brutalnih in genocidnih vojnih prizoriščih brezkompromisno brisalo ljudstvo, ko je na vsakih deset minut umrl en otrok, ko so ozemlje ravnali s tlemi in ko je zmanjkalo prostora za pokop trenutno več kot enajst tisoč mrtvih. Smo se jasno zoperstavili ubijanju civilistov in etničnemu čiščenju in spozabi evropskih vrednot? Smo protestirali, molčali, analitično pisali, humanitarno pomagali ali nemočno gledali v resničnostne posnetke s pred našimi očmi ugaslimi trupelci, tako drastično drugačnimi, kot so se kazali v dosedanjih vojnah, ko so posnetki nakazovali, ne pa tudi pred našimi očmi uprizarjali smrt v zadnjih življenjskih zdihljajih. Ima posameznik v tako kompleksnih odnosih sploh kakršnokoli moč? Kako sploh ustaviti tok pred prihodnostjo, ki kaže, da bo podobna izkušnjam v preteklosti?
